Werther

Werther

Čeprav upošteva Massenet tako rekoč klasična 'obrtniška' pravila operne dramaturgije, kar nakazujeta tudi oba ljubezenska trikotnika (Werther-Charlotte-Albert in Charlotte-Werther-Sophie), pa so opazne tudi svojevrstne 'konstruktivne' digresije, ki imajo vlogo bodisi napovedovanja dogodka (ali čustvenega stanja) bodisi vlogo glasbene kontemplacije, ponekod celo tonskega slikanja – zlasti v prvem dejanju slika mesečine, Clair de lune, in božični sliki četrtega dejanja. Ravno ta vizualno sugestivni aspekt Massenetove glasbe pa omogoča iskanje vedno novih interpretacij oziroma konciznega odbiranja odrskih podob (tako na ravni mizanscene kot koherentne koreografije giba), ki se je v skladu z režijskim konceptom Ivice Buljana, koreografa Dejana Srhoja in avtorske naveze son:DA (Metka Golec in Miha Horvat) udejanjil kot ekshibicija praznine, se pravi tiste eksistencialne dimenzije – dejansko gre za občutenje izpraznjenosti zaradi odsotnosti ljubezni do samega sebe –, ki Wertherja naposled 'posrka vase'.
Tokratno operno produkcijo velja torej razumeti (in nemara doživeti) kot poskus celovite reinterpretacije nekaterih najbistvenejših elementov Massenetovega Wertherja, ki s fragmentarnim dojemanjem časa – čeprav je kronološka konstelacija izrisana zelo jasno (že prehod iz 'vročičnega' poletja v 'hladnokrvno' zimo nakazuje ta notranji psihološki preobrat oziroma upad življenjske sile) – vseskozi opozarja na odsotnost neke življenjske stalnice, nekega creda (kar v glasbenosemantičnem smislu potrjuje tudi odsotnost Wertherjevega vodilnega 'karakternega' motiva), v čemer se pravzaprav močno približa današnji vsakdanji (neoliberalni in disociativni) družbeni situaciji, v kateri se ljudje bodisi zaradi predsodkov ali ignorance izogibajo drug drugega, se ne želijo soočiti s težavami, ali pa preprosto vztrajajo v odtujitvah, ki vzdržujejo stanje pasivne otopelosti. Zato je sporočilo dramske reinvencije Massenetove lirične opere jasno, saj nas prepričljivo (sicer apofatično) nagovarja, da postanemo aktivnejši iskalci osebne sreče in da je smrt enega izguba za vse, ki preživijo.

Benjamin Virc

Režiser
Dirigent
Asistent režije in koreograf
Scenografija, oblikovanje luči in videa
Kostumografka
Vodja zbora
Vodja otroškega zbora
Ivica Buljan
Claude Schnitzler
Dejan Srhoj
son:DA
Ana Savić Gecan
Robert Mraček
Majda Gorjup
  • Izvođači
  • Miro Solman, Matjaž Stopinšek, Emil Baronik, Irena Petkova, Amanda Stojović, Petya Ivanova, Andreja Zakonjšek-Krt, Jaki Jurgec, Jure Počkaj, Dušan Topolovec ,Sebastijan Čelofiga
Povratak na naslovnicu

Kultura

S podporo programa
Kultura Evropske unije.

© Copyright Ivica Buljan 2014. Vse pravice pridržane. Pripravil Endora

Izvedba tega projekta je financirana s strani Evropske komisije. Vsebina spolna stran je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.