Mala morska deklica

Mala morska deklica

Mala morska deklicaje boleča in kruta himna o odraščanju, o ovirah, ki jih mora človek premagovati na poti k zrelosti in uresničitvi v resničnem svetu. Psihoanalitične interpretacije omenjajo prizore, iz katerih vrejo osvajalni vrtinci seksualnosti, viri samospoznavanja, mučne izgube v sprejemanju lastne spolnosti. Mala morska deklica je prvo avtonomno Andersenovo besedilo. Tukaj ne gre – tako kot v njegovih prejšnjih pravljicah – za svobodno razlaganje legend, čeprav zgodbo o deklici nenavadne lepote in polribjega telesa poznajo vse civilizacije, v skandinavskem ljudskem izročilu pa imajo še posebej pomembno mesto.

Predstava Mala morska deklica je izviren poskus spajanja treh različnih gledaliških žanrov. Prvi je pripovedovanje pravljice, drugi je otroška predstava s posebno dramaturgijo, prilagojeno najmlajšemu občinstvu, tretji pa performans kot hibridna oblika na robu likovne umetnosti. Mini teater je s svojim programom že vse od začetka negoval raziskovalni pristop h gledališču za otroke in poskušal iznajti načine, ki se odmikajo od tradicionalnih oblik (specifična obdelava teksta v Janku in Metki Andreja Rozmana Roze, igrano-lutkovna predstava MojcaPokrajculja, Zgodba o carju Saltanu kot umetniški kabaret, Palčica kot prva virtualna lutkovna predstava na svetu). Mala morska deklica ima namen napraviti korak proti postdramskemu gledališču za otroke. Dva igralca bosta najprej predstavljala pripovedovalca pravljice, potem bosta interpreta različnih vlog, na koncu pa tudi ustvarjalca odrske akcije, energije, oblikovalca prostora.

Andersenova pravljica o mali morski deklici je temeljna situacija, postavljena v inverzijo. Ona sama je Odisej, ki ga sirene skušajo pritegniti, same pa se ne zanimajo zanj. Sirena ni objekt prinčeve želje. Želja Drugega spravlja subjekt v grozo in povzroča strah.

V logiki morskega sveta je princ tisti Drugi, mala morska deklica pa najde užitek v ritualih preobrazbe in v načrtovanju bega iz morskih globin. In prav tu je nevarnost zanjo: rada bi bila objekt, ki bi si ga princ želel, ne pa objekt, v katerem bi on lahko našel svoj posebni način užitka. In ko nima več tistega, česar je v njej več kot nje same, svojega glasu, mala morska deklica postane simbol, na katerega se naslanja celotna industrija čustev. Namen te predstave je mlademu občinstvu ponuditi najširši referencialni okvir, od užitka v zgodbi do zapletenih izvedbenih struktur, v katerih se poigravamo z možnostmi parov (igralka/igralec kot pripovedovalca, mož/žena kot lastnika potujočega gledališča, Mala morska deklica in Princ kot vlogi). Pomembno vlogo v predstavi ima tudi vizualna komponenta, ki namiguje na sodobne umetniške prakse, in glasba.

Prevod
Režija
Scena in kostumi
Glasba
Besedilo songa
Lektura
Fotografije
Silvana Orel Kos
Ivica Buljan
Ana Savić Gecan
Mitja Vrhovnik Smrekar
Jera Ivanc
Mateja Dermelj
Miha Fras
  • Izvođači
  • Pia Zemljič, Gregor Gruden
Povratak na naslovnicu

Kultura

S podporo programa
Kultura Evropske unije.

© Copyright Ivica Buljan 2014. Vse pravice pridržane. Pripravil Endora

Izvedba tega projekta je financirana s strani Evropske komisije. Vsebina spolna stran je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.