Macbeth po Shakespearu

Macbeth po Shakespearu

Med müllerjevskimi variacijami Shakespearovih besedil je tudi eno prav posebno –Macbeth –, ki priča o brutalni umetnosti prevajanja-prirejanja in ki je ostalo zapisano v analih vzhodnonemške gledališke kritike. To besedilo je takoj po nastanku v začetku sedemdesetih let izzvalo burne polemike. V reviji Sinn und Form je filozof Wolfgang Harich Müllerja obtožil zaradi pesimizma, s katerim je pretopil Shakespearovo tragedijo, in to povezal z valom nasilja in pornografije, s katerim je bila nasičena tedanja zahodnonemška umetnost. Müllerju v bran sta stopila Martin Linzer in Friedrich Dieckmann, ki sta menila, da ne gre za adaptacijo ali prevod, temveč za izvirno besedilo. Müllerjev Macbeth je zavestno oropan optimistične perspektive in vsakršne teleološke dimenzije. V svojem komentarju iz leta 1972 Müller pojasnjuje, da je vse od prvega prizora, v katerem se pojavijo čarovnice, čutil potrebo po modifikaciji besedila, v katerem bi ukinil metafizični substrat, še zlasti pa idejo »predestiniranosti«. Besedilo se ne začne več s čarovnicami, nadnaravne sile ne igrajo več pomembne vloge. Zgodovina nasilja nima konca, kri vodi v nove umore in vsak nov krog je še strašnejši. Heiner Müller je delo kondenziral, zločini sledijo drug drugemu in vse hitreje tvorijo peklenski krog. Monologi so radikalno skrajšani, trenutkov refleksije in ubesedenih pomislekov ni več.

Temu gledališču krutosti je dodana subverzija resnega in demontaža 'junakov'. Müller dá Macbethu sociološko dimenzijo, saj opozori na kmete in vojake, ki so postavljeni nasproti aristokratski eliti. Številne didaskalije odslikavajo trpljenje, ki ga prestaja ljudstvo pod škornjem plemstva. Delo je brez utopične vere v revolucijo, ki naj bi spremenila svet. Junaki so brez psihološke globine, sprevrženi v ridikulozno, in so postali marionete krvavega Grand Guignola. So žrtve oblasti, v kateri uživajo in ki jih je spremenila v kamen.
Macbetha je mogoče brati tudi kot satiro na današnji čas, čeprav avtor take preproste analogije zavrača.

Müller je svoje delo na Macbethu primerjal s transfuzijo, zavrgel je psihologijo, eliminiral stanja duše, odprto je spregovoril o brutalnosti, okrutnosti, sadizmu.

Čeprav Macbeth na prvi pogled ne pripada istemu opusu kot Stroj Hamlet ali Medeja material, je briljanten primer müllerjevske medbesedilnosti.

Prevod
Režija
Kostumografija
Scenografija
Glasba
Koreografija
Dramaturgija
Producent
Milan Štefe
Ivica Buljan
Ana Savić Gecan
son:DA
Mitja Vrhovnik Smrekar
Tanja Zgonc
Diana Koloini
Robert Waltl
  • Izvođači
  • Marko Mandić, Milena Zupančič, Polona Vetrih, Jurij Drevenšek, Jure Henigman, Jose, Stipe Kostanić, Domen Valič, Anže Zevnik
Povratak na naslovnicu

Kultura

S podporo programa
Kultura Evropske unije.

© Copyright Ivica Buljan 2014. Vse pravice pridržane. Pripravil Endora

Izvedba tega projekta je financirana s strani Evropske komisije. Vsebina spolna stran je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.