Marš - visoka pesem

Marš - visoka pesem

Marš je predstava, ki pomeni prvo odrsko uprizoritev B.M. Koltesovega mladostnega besedila La marche. Napisal ga je leta 1971, ko mu je bilo 23 let in je vodil študentsko gledališko skupino v Strasbourgu. Besedilo je ležalo pozabljeno vrsto let vse do leta 2003, ko je francoska založba Minuit objavila to čudovito dramo v verzih.

Tekstovna struktura Marša sledi shemi klasične francoske drame, s prologom in petimi dejanji, enotnostjo kraja in časa, štirimi brezimnimi osebami oziroma dvema funkcionalnima paroma - zakoncema in zaročencema, ki so samo orodje proizvajanja lastne drame, ki nima zunanjega vzroka, ampak je ta tekstu notranji. Avtor tu uporablja dvojno igro: odkriva že obstoječi tekst in ga sam piše. Medtem ko je dialog zaročencev izvorno napisan, pa dialog zakoncev sestavljajo izključno ponavljajoči se fragmenti Visoke pesmi, vzeti iz francoskega prevoda Henrija Meschonica, njegov prevod zaznamuje predvsem to, da zvesto sledi izvornemu hebrejskemu tekstu in se izogiba sledem njegovega naknadnega krščanskega razlaganja. Ta prestavljeni, na novo kontekstualizirani ready-made in izmišljeni dialogi skozi celoten tekst tečejo vzporedno in se šele tik pred koncem drame nekoliko prepletejo, a so vendarle elementi imaginarne identifikacije obeh parov na neposredni in posredni ravni ( literarni, psihični, spolni...), iz katere izhaja dramsko dogajanje. Gledališko prikazovanje uprizarja psihični čas in vzročnosti, njegovo prizorišče pa je zemljevid mentalnega prostora.

Marš se ukvarja z občutljivim predmetom odnosa med moškim in žensko in to v neposrednem izrekanju ljubezenskega diskurza, v času, ki je primeren njegovi tipologiji. Pratekst ljubezenske dialektike med moškim in žensko kot ljubezni-hrepenenja, Visoko pesem, tukaj v dialogih med možem in nevesto, ki se prej kličete kot pa pogovarjata, odlikuje skladnost s svetom, očitnost ljubezni, vedrina, epikurejski mir... Nasprotno pa se zdi, da par zaročencev doživlja nekakšno ljubezen-strast, ki se izraža sredi nevihte depresivnih vzburjenj, golega besa pri čemer je videti, da osebi postavljata na preizkus vsak delček svojega odnosa, premlevata napačno zvenenje izgovorjenih besed... Kot da je ta ljubezen še prevelika, vse do notranje groze pred nevarnostjo, da se svet zanju končuje, do strahu pred neznanim, ki se razkriva v ljubezni.

Z režijo tega teksta Ivica Buljan nadaljuje poetično in tematsko problematiko zlasti svojih dveh predhodnih stvaritev: Koltesovega Dneva umorov v zgodbi o Hamletu in predstave Medeja material H. Muellerja, če pri tem niti ne omenjamo njegove obsežne režiserske in dramaturške izkušnje v raziskovanju in gledališkem prikazovanju domala celotnega do sedaj znanega dramskega opusa B.M. Koltesa.

Prevod v slovenščino
Prevod v hrvaščino
Režija
Glasba
Scenografija
Kostumografija
Koreografija
Fotograf
Suzana Koncut
Zlatko Wurzberg
Ivica Buljan
Mitja Vrhovnik Smrekar
Vadim Fiškin
Ana Savić Gecan
Victor Yeldjim in Ashatbek Jusužanov
Petar Kurschner
  • Izvođači
  • Ana Karić, Senka Bulić, Olga Kacjan, Ditka Haberl, Leonora Surian, Pia Zemljič, Tomislav Gotovac, Zoran Prodanović Prlja, Damir Orlić, Galiano Pahor, Niko Goršič, Marko Mandić, Jose, Jakov Gotovac Borčić, Victor Yeldjim, Askhatbek Yusupzhanov, Marin Alvir, Josip Maršić, Tonči Grabušić, Maja Veljak, Nina Simčić
Povratak na naslovnicu

Kultura

S podporo programa
Kultura Evropske unije.

© Copyright Ivica Buljan 2014. Vse pravice pridržane. Pripravil Endora

Izvedba tega projekta je financirana s strani Evropske komisije. Vsebina spolna stran je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.