Dan umorov v zgodbi o Hamletu

Koltèsov Dan umorov v zgodbi o Hamletu je eno od besedil iz obdobja pred nastankom avtorjevih petih velikih dramskih del. To so dramatizacije emblematičnih tekstov iz svetovne književnosti: Pijani proces po Zločinu in kazni Dostojevskega, Grenkobe po Gorkijevi Materi,Marš po biblijski Visoki pesmi, Sallinger… Nastajali so pri delu s študentsko dramsko skupino v strasbourškem gledališču, pa tudi kot vaje pisanja dramskega teksta, stopnje v izgradnji lastnega dramskega sveta. Hamletov karakter je Koltès kasneje prenašal iz drame v dramo v svojih moških likih. Ti so v mnogih potezah Hamletov sodobni ekvivalent, v največji meri pa je tak najbolj sublimen med njimi, zadnji Koltèsov junak, Roberto Zucco.

To besedilo zaznamujejo sodobne interpretacije Shakespearove tragedije. V prvi vrsti ne sledi njenemu dramskemu dejanju v celoti, saj dramatik predpostavlja, da je scenarijHamleta gledalcem znan, zato zoži svoje zanimanje na določene aspekte drame. Mehanizem Shakespearovega teksta Koltès osredotoči na štiri osebe družinskega huis clos (točneje pet, prišteti je treba tudi glas duha Hamletovega očeta). Ponavljanje narativne snovi skozi podvajanje prevoda Shakespearove drame v dislociranih fragmentih služi kot struktura dramskega teksta. Računanje na zavest gledalca kot sestavnega del prikazovanja ima na ravni dramaturgije za posledico to, da niti osebe niso več v funkciji razvijanja pripovedovanja, ker imajo tako kot gledalci tudi one popolno “informacijo” o svoji igri. V njejje samoumevno, da je vse odkrito pokazano, tako dramsko dejanje kot motivi, ki ga poganjajo kakor v zaprti strukturi mita. Osebe se, kakor da bil odsekan njihov razplet, borijo s poslednjo energijo v frenetično pospešeni igri pokola. Zdaj je treba zgolj uganiti pogoje medsebojnih odnosov, pravila obnašanja v igri, ki pozna svoj konec. Zaradi tega na koncu dela ni nobene osebe, ki bi preživela tragedijo, oziroma nobene priče, ki bi lahko pričala o tistem, kar se je zgodilo, in to povedala kot nauk in zgled. Ne pride do sublimacije tragedije v katarzičnem trenutku. Glede na to, da drama pripoveduje samo sebe, njena vsebina odraža modalitete svoje forme, zgodba, ki se končuje, pa se mora tudi vsebinsko končati kot katastrofa.

Prevod
Režija
Glasba
Scenografija
Kostumografija
Koreografija
Oblikovanje tona
Oblikovanje luči
Lektura
Fotografije
Suzana Koncut
Ivica Buljan
Mitja Vrhovnik Smrekar
Slaven Tolj
Ana Savić Gecan
Tanja Zgonc
Mitja Vrhovnik Smrekar
Igor Remeta, Nace Hočevar
Arko
Miha Fras
  • Izvođači
  • Jose, Minca Lorenci, Veronika Drolc alt. Senka Bulić, Robert Waltl, Marko Gregorič
Povratak na naslovnicu

Kultura

S podporo programa
Kultura Evropske unije.

© Copyright Ivica Buljan 2014. Vse pravice pridržane. Pripravil Endora

Izvedba tega projekta je financirana s strani Evropske komisije. Vsebina spolna stran je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.